Duh kremenitih očakov slovenstva
bodi podporna palica tej deželi
in njenemu ljudstvu!
Palica ni samo za oporo,
s palico lahko tudi zapretiš,
zamahneš in daš vedeti,
da jo boš spet poklical v življenje.
Po nekakšni ozki, majhni stezici
vodi pot do razsvetljene koče,
kjer je zbrana volja in moč
čutiti se Slovenec
in dvigniti povešene in prekrižane roke,
priklicati moč skozi žametne barve gozdov,
prisluhniti zvokom ptičjega petja
in začutiti veselje do življenja.
O domovina, koliko surovega
izkoriščanja se je nakopičilo
med tvojimi delavnimi sivkami,
ki ustvarjajo strd in sladko medico.
Spoznali smo tvoja drevesa,
užili tvoje sadeže in poznamo meje,
kjer je rasla sveža krma,
kjer se je pasla drobnica
in ob studencih napajala čreda.
Na bosih nogah je prilepljeno listje,
na koži so ostali vonji domačih trav
in dišečih cvetov iz domačih logov.
Spletli smo košare in rogoznice
iz ličkanja in smo prisotni
za plamenometom zgoščenega žara,
zatopljeni v premišljevanje: Kam gremo?
Koliko fantastov in forumaštva
se hrani z živim mesom!
Kot lubenica se ti smejijo v obraz
in se spogledujejo iz brloga
s statisti, klovni in kreaturami,
ki sodijo na smetišče zgodovine.
Samo poglejte lubenične nasmehe
in upognjence, ki podarjajo maslo
dvorjanom in že tisoč let odkrivajo
kdo jim je boljši gospodar.
Le kaj bi jim lahko povrnilo dostojanstvo,
čast in ponos? Na pozlačenih sedlih
se vozijo z letalom v Bosno za devetdesettisoč
eurov, za vam državljani in slovenski otroci,
od ust odvzetih štruc kruha,
za eno zadovoljitev napuha.
Jeleni se rukajo v tej deželi tesnobni.
Mi pa plešemo z rdečimi cvetnimi kobuli,
tiho zbranimi okrog očakove mize
in roke niso več povešene k tlom.
