Slikarjeva žila

Roka uglašuje čustvo lepote. Poduhovljeno uravnoteženost nians. S strastno močjo plešejo plavuti ptice in čopič se zaganja v barve cvetov in meša vonjave čašastih listov. Vsaka poteza slikarjeve roke je komaj rojeni otrok, ki pije odsevajočo svetlobo, premaguje čas in ohranja večno lepoto trenutka. Pikapolonice hočejo živeti z vonji med barvami cvetočih cinj in aster, belino jasmina in cingeljčkov. Slišim preludij zgovornega molka s pljuskanjem vode v perju mavrične ptice, valovanju zelenosti travnih bilk in soju rdeče lune skozi prosojni mrak. Lepota pljuje z razkošjem slepca v očeh z vzhoda na zahod kot prostor v odsotnosti, kot čas v večnosti, sedanjost cvetočega v bodočnosti zrelega na dosegu poguma, kakor upanje na pripeki ob robu obrežja in čopič se utaplja v barve, ki obžarjajo vitke breze z rožnatimi nasmehi. Transcendenca stvarstva v novo življenje. Obredna tišina navdiha, trepetajoča rosa jutra čez ravnino plavajočih zlatih žitnih polj, ki zarisujejo otožno modrino dneva v kri in zaton vžiga zemlji telo. Hrepenenje po vekotranjosti vsega živega z nesmrtno tekočino lepote iz slikarjeve roke. Nežno zibanje vrtinca zarje v dopoldanskem vetru, ludistično s sunkom zavesti izdiha navzgor. Barve preglasijo dopoldanski veter z rojem čebel in jato ptic – umiranje in oživljanje rastline, ki je hotela rasti iz prostornine telesa iz krvi v drevo in je zadela ob slikarjevo žilo.