Skrivnost valov je zavita v šumnost
starodavnih mestnih zavetij
in ostrozobih trpkih sivih čeri
sredi blagoslovljene tišine miru,
strnjene podobe na prelomnici časa.
Mestna okna so obsijana
s škrlatno rdečimi lučmi.
Plavajoče goreče ladjice želja
se zibajo kot jata ptic
z grozdnimi jagodami v kljunih.
Tu sem ovita v srebrno zgodbo večera.
Utrujeno obalo prekrije mrak.
Ulicam so hiše stisnile širino
kot obrežje reki strugo v objem.
Stopam za soncem,
napenjam nitke in vrvice,
vprego svojega telesa.
Zavezujem zlatolasje,
vlivance prekrivajočega uma
za žarke nocojšnjega zatona,
se z rokami oklepam bežečega.
Valim se kot žoga na sončevem igrišču,
vrtim se v plesu soja svetilke,
ovita v platno prebujenih občutljivosti.
Morje je polno mojih besed,
položenih navezanosti in molka,
samosti in bučanja potešenosti.
Koliko vzajemnih sporočil
je v utripanju skupnih snovi.
Vsak gib morskega vala je moj svet,
zven lire hrepenečih snovi
med zeleno žametnimi metulji,
zlaganje smislov v ritem utripanja,
v notranjo pokrajino upov.
Poglobim pogled v plankton
z vzgibi iz napljuskanih pen
in začutim toplo in prijazno božanje,
odrešujoče mrmranje morja,
pomirjanje, da kdo ne prelomi mir.
Iz cikla pesmi "Moje mesto in morje v sliki in poeziji" - dodajanje pesmi na koncu
