Sipina

Na sipini me je čakala hišica iz peska, ob njej so ležale razigrane sanje. Podaljšek jutra je segal do obzorja. Ujeta roka v njegov dremotni mir je nastavljala dlan pomladanskemu soncu. Bil je čisto nori mediteranski dopoldan, ko me je obiskala neka nerazložljiva priložnost, da bi se na novo rodila. Nek razgibani dialog z morjem mi je omogočil, da sem videla številne odtenke sebe v njem. Aluzijo, da potujem skozi kamen, ki me je čakal pred peščeno hišico, mi je prinesel veter z juga in me nagovoril, da sem z njim obtežila papirnato ladjico, ki je plula v pristan z zlomljenim jamborom.