Senca

Sem le bleda senca, senca na asfaltu. Zdaj spredaj, zdaj zadaj, ob strani... Vedno zunaj sebe, nikdar eno s sabo. Viden je le moj obris, temna silhueta. Jedro vsem ostaja skrito, veter z njim pometa... Zdaj ga dvigne in ga nosi visoko pod nebo. Hip zatem zaplava nižje, ga spusti povsem na dno. Na trda tla. In sem spet le bleda senca, senca na asfaltu...