Vso sem te čutil...

Kot vila v belem, čipkastem, prosojnem velu si bila, ko prižeta tesno sva srci čutila in plesala. Vso sem te čutil, čutila si me, sem pot vabečega života občutil, reko naraščajočo v tebi, povsod. Vsa si se mi predala, v ritmu plesa, ko poletela sva v nebo med zvezde, luna, žarki, svetloba nežna je bila čustev glasba. Eno samo poletje sva plesala, pomlad, pila napoj iz studenca lažnega upanja, predajala sva se, da je sanj konec sva slutila. Veter spominov raznaša po polju, strnišču bodečem, vel beli tvoj, smeh tvoj odmeva po gori, v srce bodejo sledi, spomini na tebe, ženo v belem.