Samevanje spominja na pozabljeno življenje, iztrga te iz močnega prijema časa in postavi v praznino, ki se je tako bojiš vpet v izmišljene vezi, v urbane okove. Izoliran od informacije si primoran slišati spet svoje srce in gledati topo mreno varovalnega zidu, ki te duši kot plahta cvetočega morskega planktona. Potapljač zavit v gosto vodno plast se otepaš mreže in se trgaš proti gladini, proti neoviranim vdihom naravnega zraka. Samota šele odkrije gnusno plast gnijočih trupelc, s katerimi si se obdal; šele takrat rešilni nož zareže v pravo smer in ostrga z udov težo, da se dvigneš na površje, odvržeš akvalungo in hlastno vdihneš; sam. In se ozreš naokrog srečevati druge, da bi jih ljubil.
#Poezija
samevanje
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Solarny
Čudovita interpretacija samote in žalosti v nesocialnem svetu. Kako je lepo zadihati in ljubiti ljudi okoli sebe, spoznavati duše drugih, dojeti njih dobroto in zaživeti z njimi...
Dobrodošel med nami, pozitivkarji...
Veselim se že novih objav s tvoje strani, saj sem tale tvoja razmišljanja že dobesedno požiral s pogledom... ;)
Lep pozdrav, veliko inspiracij v pesnjenju ti želim, Weirdness
---
You don't know me, you don't know me at all...
Solarny:)
In se ozreš naokrog
srečevati druge,
da bi jih ljubil.
V tem potapljanju s teboj v globinah življenja, proti dnu, na katerem so pozabljene sledi potopljenih v breznu samote in obupa, sem že komaj zadrževal dih, v bojazni, da ne vidim več svetlobe sonca in modrega neba, nakar si me prijetno presenetil in sem skozi zaključek pesmi dvignil se s teboj iz teh globočin in zajel svežilni zrak, se ozrl v modro nebo in sonce, in to si videl tudi ti. Ozrl si se okrog sebe, srečuješ ljudi, namen pa si že podal. Lepo si tole izvedel in vnaprej potuj le še po modrih širjavah in zelenju, veš, tam doli ni ničesar, vse imaš tu :)
mark
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Strasten poljub
