Pesem reke

Prisluhni nočni pesmi, nikoli ne pozabi, skrivnostno teče, v pesmi k sebi vabi, ko žubori, deroča, Mura spet sanjava, vabljiva, očarljiva, z odsevom zvezd, ko gostje, spremljajo na pot v noč v svet. Se lesketajo zvezde, ko z luno obsijana, poslušam jo, je spet živahna, razigrana, neskončno pesem nosi skozi čas, ravnico, panonsko, si utira pot med jelšami, topoli, vrbami, zazdi se da z njimi poje, govori... V svoji pesmi, v toku svojem žubori, kot človek na poti ob ovirah zaječi, ob bregovih se naslanja, pesem poje, s topoli, vrbami v družbi najlepše svoje, zbudila je spomine lepe, sanje moje. Že sonce na obzorju, dan se bo rodil, jo v rahlo bo v meglico svetlo skril, da si zajame, vzame več moči, svežine, saj pot predolga je, ko dan spet mine, ko šepetala v pesmi, v sanjah bo spomine.