Nikomur ne bom povsem razkrila tega, kar sem nekdaj blodila. Bila je stiska in sreča, stiska v sreči in sreča v stiski. Predala sem se toku Svetlobe in čakala, da me popije, kdaj bom vzeta, počutila sem se včasih svéta, ne od tega svetá, kot da sem nekje drugje doma… Kot da je že čas poslavljanja in sprave. Bila sem blažena v svoji sladki zamaknjenosti in odmaknjenosti. Niso me mogli več prenašati: prepričani, da mi morajo pomagati so me po eni strani zavarovali, a po drugi osiromašili, za vedno zaznamovali… Danijela Premzl
#Poezija
Zaznamovana

Skupnost Pozitivk
Komentarji
1Lepa pesem, Danijela. Se mi zdi, da večkrat hočemo komu pomagati, ga stisniti v kalup današnjega časa....vse za njegovo dobro...In ga res osiromašimo.
Lep pozdrav!
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Je nekje...
