V pristanišču

Deset let ga ni videla. Mislila je, da ga nikoli ne bo. Bilo je, kot da se je čas ustavil. Nič se ni spremenilo. On je prišel in hodil ob njej. Molčala sta, kar je bilo najboljši dokaz prijateljstva. Imela sta srečo: Ni bila ne nemoč ne premoč besed. Ovijala sta jih v svileni šal. Bila sta lahka kot ptici. Opazovala sta ladje v pristanišču. On je bil zimzelen, ona koralna. Napisala mu je pesem, on je pesem s čopičem pobarval. Posodil ji je lazur neba, ona njemu ozaro spominov. Platane rade prisluškujejo skrivnostim južnega vetra, ko zabrstijo in se olistajo ljudje.