Prišla je s pomladjo, prav potiho, z meglico jutranjo, z dežjem, soncem, kot angel z nebes, z najlepšim nasmehom. Bila je tako prikupna, prisrčno, rahlo zmedena, trepetala v srčku je kot metuljček, ki je zašel med rože, trave. Pobožal, poljubil sem jo, na usteca, trebušček rahlo izbočen, popek, grudi sem božal napete, v njej sem bil. Z rahlimi hodi, trzaji sem hodil ven, se zopet vračal v njeno lepoto, globino njene notranje moči, od lepote ves prevzet.
#Poezija
Prišla je s pomladjo...
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Zelo lepo ! Če bi mene vprašali, kar me ne bodo, bi jo uvrstil med tvoje najbolj dograjene pesmi, kot vidim jaz s svojimi očmi, jo občutim, resnično . Lepa, ker si pretkal iz misli v pesem tudi nekaj za vsakega, ki si ob branju vzame čas in najde v sebi delček svoje notranjosti
jože.k
Jože hvala Ti za komentar. Vem, da naju nihče nič ne vpraša, midva pa še kar vztrajava in piševa. Tako dokazujeva, da sva in da še bova, ha, ha.
Dragi prijatelj, mej se in uživaj lepote v maju...
lp, fp-Kanika
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Večno vračanje
