Kje si hiša mila, kjer me mati je povila? Kaj ste s travnikom storili, kjer otroci smo shodili? Češnja, vsa bogata, rdeča, hruška, jablana, pa nešplja bodeča? Ničesar več ni; z asfaltom ste vse zalili, kot bi mladost in spomine mi ubili. Blok se pne v nebo, tam, kjer nekoč bilo je lepo, trave in rože so cvetele, pa smeh se je čul in ptice so pele… Zatišan stojim in solzo otrem, zmajem z glavo, ko v Nebo se ozrem in vzdih se mi iz prsi izvije: norci, nikar, vse nas kot zalego pobije!
#Poezija
Naša prihodnost
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Dušan,
kar predstavljam si iz kakšne grenke bolečine je nastala ta pesem.
Se spominjam, pred leti … mlad par, srečna, ponosna na prvo lastniško stanovanje, še polno parov, prihajajo otroci, nova soseska oživi v mladem direndaju - in mrki pogledi »staroselcev«. Morda zdaj bolj razumem. Ja, nekoč so bili travniki in bile so jablane, hruške, bile so češnje … in bloki so jim vzeli še rdečo jutranjo zarjo.
Kako najti zdravo ravnovesje med napredkom in starimi preizkušenimi vrednotami?
Morda z ravnovesjem v sebi.
Lep pozdrav in veselim se tvojih novih pesmi.
Danaja
Veš,Danaja,jaz sem nekako otrok vasi,travnikov,gozdov ,pa vršacev,ki vse to hranijo na dnu svojih dolin.Pošteno povedano smo vsi otroci svobodne narave,ki jo že desetletja neusmiljeno in brezobzirno v imenu kapitala spreminjamo v bivalna taborišča za nas.Meni to sproža bolečino,ker večino teh naših stvaritev pogledano iz druge perspektive pomeni,da se spreminjamo v ujetnike lastnih zaporov za telesa in duha,česar pa me je milo rečeno groza.
Z najlepšimi željami in pozitivnimi občutji,Dušan.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Njegova želja
