Bila si vsa v žaru sonca...

Kot srna med praprotjo, smrečjem, vsa elegantna, graciozna….poznavalka lepot, si telo svoje gibala; bila si vsa v žaru sonca, sence gozda, trav jeseni, bila si tako lepa..vabljiva, nepojmljiva….zapeljiva; tvoj hod, korak, čudovita jutra jesenska….steza z mahom porasla..prekrita, pustili ste izziv nekega časa; vse je še kot takrat: steze, hrib nad potokom, drevesa, razvalina mlina…….žage, samo tebe ni, ne najdeš sebe..časa; v vrhove dreves košatih ujet smeh, glas tvoj pozabljen..zgubljen, se z vetrom pogovarja….smeje se z njim, meglice jeseni..potoka, se vlačijo po stezah..poteh.