Polnoč bije...

V pol svetlobi sedim sam z mislijo nate, vem, da si sama, čeprav z njimi, in zunaj grmi kot v vojni; kaj so znoreli, prekleti svet, vse nori..skače..tuli, za umret, nebo je, kot da je konec sveta, ognjemeti po nebu, a res je konec vsega; natočim polprazen kozarec, kot da sem osamljeni norec, ki pa se ne veseli življenja, ki noče, se ne vdaja evforiji, predaja; v vsaki polsenci te vidim, v dimu cigaret si, te čutim, vonjam te v mavrici hlapov, objemam te na daleč, brez zadržkov; »polnoč bije!« slišim glas za sabo, dah čutim nad seboj, dviga 'flašo', vse me boli, stegujem obe roki, da se dotaknem tebe, vendar te ni.