Čudno poletje

Pesem prispela na natečaj "Razgibajmo poletje s pesmijo" ČUDNO POLETJE Nariši drevo in splezaj v njegovo krošnjo. S trebuhom se ulezi na vejo in se vzemi v nebo. Tako kot so vzeli Mater božjo v nekem tihem (mislim si in ne vem, zakaj meglenem) dnevu brez senc (čeprav jo vsi rišejo sredi modrine). Potem nariši list in se namoči v njegovo zeleno, tak roza in gologlav. Izsrkaj iz žil vse, kar je vanje napisano v milijonih let. In nariši smolo in stopljenega sebe v njej, ko nemočno opazuješ otroka, ki srka lubeničin sok in mu padajo kaplje na kolena in pljuva pečke v živahen dan. In nariši korenine, brinove ali drenove, zvite v spirale, v neznana življenja in poti, popisane s težkimi verzi v nekem čudnem poletju. Nato nariši zemljo in mehko lezi vanjo. In se ogrni z vsem mirom, ki ga premore ta svet. Morda ga je še kaj ostalo, da se z njim pribiješ na steno in gledaš, kako mimobežijo čudne pike, ki pravijo, da zate nimajo časa. Patricija Dodič Patra Tri izžrebance natečaja smo obvestili po e-pošti in prejeli bodo lepo knjižno nagrado.