Po kleteh temačnih, zatohlih in starih se sprehodiva... do konca dvora v najtemnejšo ječo, kjer Ona prebiva. Pa jo vprašajva, kam je sonce skrila, zakaj si je rajši okove nadela in obnemela, namesto da bi ljubila. Poglej, kako rjove, nemočna v strahu umira... oblizuje plesnive zidove, vanje udarja s čelom, s pestmi... kri iz brazgotin počasi kaplja, se v pajčevino lovi… No, pa pojdiva, čas je... te le še nežno objamem in šopek marjetic ti dam v slovo… sem jih v breznih tvoje duše nabrala, mimogrede… kar tako…
#Poezija
No, pa pojdiva…
Skupnost Pozitivk
Komentarji
5Lepo mi pozdravljena Nuška!
Nuši tvoja pesmica se mi zdi nekako resnična in boleča.
Mislim da jo nisi, kar tako napisala. Položi te marijetice, obrni se
na drugo stran in odkorakaj čim prej in čim dalj od vsega tega.
V življenju so trenutki, ko nekdo pogreša te,
te želi objeti, živiš v njegovih sanjah, ti pa opaziš ne.
Lp.Dunja
Pozdravljena Gabriel S in Dunja:)
Heh le kam jaz kaj grem?:) V neznano:)!
Dunja hvala za lep komentar ampak takšna "raziskovanja" so del mene, brez tega me na nek način niti ni:)...prisegam na brezna, ne na cvetličarne, heh to mi je v krvi:)
Pozdravček obema od Nuške:)
---
Z ljubeznijo v očeh in vetrom v laseh:)
Lepo...
jože.k
Hvala tudi tebi Jože:)
Lep dan Nuška
---
Z ljubeznijo v očeh in vetrom v laseh:)
Ahm Nuška, kam bi le ti šla ... :):):)??? Prekrasna pesem ...
Lp! gabriel s
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Noč ima svojo moč
