kot bi bile vse pesmi vseh časov napisane zame. srkam vsako besedo, pijem iz tisočletnih izvirov. naporov več ne čutim, kot brez teže hodim čez strmine in poljane, vidim strašne podrtije in se z njimi čutim domače. tu najdem zatočišče, tu za hip doživim sočutje, tu se godi enako, kot v meni je vse obrnjeno na glavo. počitek, počitek najdem le v Njem, ki ob vodnjaku sedi in mi govori...
#Poezija
počitek

Skupnost Pozitivk
Komentarji
0Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Domek moj
