Res je, verjamem v ta košček
Beneškega trga v Kopru,
ko se zvrne sonce čez zvonik
in ko zdrsnejo žarki skozi tanko
tkanino moje bluze na kožo.
Tedaj odpenjam oči v nedrih
in vsa se razcvetim v magnolijo.
Spremenim se v belo jadrnico
in valovi prekrijejo moje boke
z jutrom in naslado vetra,
ki me žene naprej.
Vsa pegasta sem odznotraj,
kakor od sonca ogoreli val.
Kakor misel drsim po zleknjenem morju.
Sem nekakšen presežek sončnega veselja.
Z ženskimi zamahi plavam
po plodni modrikasti vodi
v slanem maternem trebuhu,
ki me povezuje s kopnim z nitmi placente.
Joj, kako visoko me je odnesel val!
Nepotešena drsim po modri aleji,
posejani cesti z žarki brez semena,
kakor rojstvo na svilenih blazinah.
V takih presežnostih je lažje znoreti
od ljubezni in samotne kretnje, ki gladi.
Impresivna brez predaha plavam
po vseh morjih sveta, ujeta v telesu.
Vsa pegasta sem odznotraj
kakor od sonca ogoreli val.
