Pastorala o ljubezni

Sanjala je, da je pastir igral na piščal in da je plesala v zelenih žametnih čeveljcih, oblečena v svetlo rdečo svilo in z gorsko narciso v laseh. Videti je bila kot planinski cvet z rumenim metuljem. Pastorala jo je izvabila v noč, izginila je kot svetloba skozi šipo. Izgubila je zlato torbico, ki ji je padla v vodo in potonila na dno gorskega jezera. Nato se je deklica shranila v samoto in razmišljala, kako bi iz zlate torbice rešila misel, ki ji dolguje idejo o oblikovanju pravih besed, ki se natisnejo in pošljejo v svet, da postanejo bitje z vrlino in ciljem. Na koncu sanj je zagledala vrata, skozi ključavnico je zvabila pastirja in smuknila v budno stanje. Na vratih je pozvonil pismonoša in ji prinesel pismo iz urada za najdene predmete. V njem je pisalo, da so našli zlato torbico brez duše, ker je poniknila z jezerom v osrčje zemlje in da je na tem mestu pognala življenje cvetoča livada. S pastirjem in zemljo se je deklica čutila tesno povezano in je spoštovala enost, saj duša ne more biti ločena od občutkov, ki rastejo iz lastnih korenin v vsakem telesu. Od vsepovsod poganjajo bilke zelene in cvetja spevi na konici pomladi, ki se je ustavila kot okrasek ljubezni. www.tatjana-malec.si