Nekje v daljavi, daleč proč čaka. Čaka jutrišnji dan, mavrico po dežju, prijeten sončni žarek, toplo besedo, nasmeh... pričakuje poslednji obisk, potem bo odšla... Nekje daleč umira, umira v pričakovanju, za nedosegljivimi željami, pričakovanju stiska rok poslednjem objemu da bi videla svoje, tiste, ki jim je podarila, korenine, življenje... In ko jih je rodila je upala, želela, dala ljubezen, zdaj tresočih rok, bledega obraza, odhaja iz nje življenje, ob sliki dragih umira pogled, jo tišči v prsih, v srcu, si želi le umreti...
#Poezija
Odhaja
Skupnost Pozitivk
Komentarji
3Tale ti je pa žalostna, Jože, po drugi strani pa tako resnična........
Lepo, da si se tu ustavila, da obiskuješ pozitivke...Je že tako, da le redki komentirajo takšne bolj žalostne, enostavno se jih ognejo.Je pa to dejanski odraz časa v katerem živimo...ko vsi nekam hitimo.Vsak ima toliko časa kot si ga vzame, kot mu ustreza, včasih tudi za manj pomembne stvari.
Lepo se imej ter lep pozdrav v Prekmurje !
Jože.k
Žal živimo v časih ko pozabljamo na svoje korenine, uporabljamo nešteto izgovorov takrat, ko jih ne bi smeli...
Lpj.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Bomboš
