Moj ovoj je krhek kot oreh
z drobno izrezljanim obrazom.
Prislonjen na lupino
je zapreden v ljubezensko
igro skrivnosti.
V sebi ima shranjen spomin,
kako je deževalo ob potoku
iz teže kopastih oblakov
in kako se je sončil
sredi poletne omame dreves
in prodiral s koreninami med skale,
pil rodovitne snovi, nihal
in se zapletal v zorenje,
ko ga je veter nagovarjal
s šumenjem listov in plodov.
Čuti še luč v mračni kamri,
ves prevzet od zelene krošnje,
ki se je upirala tišinam noči.
Pogled na orumenelo listje
ga spominja na znamenje
na bolečem mestu,
ko je bil sklaten v obcestni jarek
in so ga slačili kože.
Ves je polepljen s skrivnostmi rasti,
zato obtolči ga nežno,
da ne bo zahlipal.
