Tako prepričana sem ...

Pod strešniki spijo odložene misli, da si odpočijejo med bregovi uličnih hiš. Čolni z ljudmi bodo zdrseli v jutranji vrvež. Nikogar ni, ki bi videl drobno telo mojih misli, jih položil v šatuljo in odšel z njimi domov. Tako upehane so, zleknjene pod trenutek kopastih oblakov in prosojne kot pajčevina, se spreminjajo v kaplje z notranjim klicem, povezane s plodovno vodo kot da smo eno, ki prši z neba in se razbremenjuje teže. Kako majhne in nepomembne so, ko polzijo po listih granatnih cvetov in zasledujejo vonj po rdečem sadežu. Tako prepričana sem, da nosijo v sebi moje smehljaje v življenje svojih plodov.