Nenasitna sva bila...

Vsak na oblaku svojem, na nočni meglici sediva, stkani iz neštetih minut, sanj, solz prelitih, objokovanj. Drug z drugim se pogovarjava, a se ne vidiva, ne slišiva, obema je težko, močno si želiva dotika, kot takrat, ko objeta sva bila. V oči si gledava globoko, vidiva v dni, ko drug sva v drugem vedno poiskala tisto, kar naju je osrečevalo. Nenasitna sva bila, jemala sva…dajala, zate z neba sem zvezde klatil, lovil metulje in te noro ljubil. Umolkneva, brez glasu ostaneva, besede obvisijo zataknjene v rahlem jutranjem vetru, neizrečene in neizsanjane. Želiva si objema, se dotikava, čeprav drug v drugega zreva, se ne vidiva, vendar čutiva, da se ljubiva, z oblakov sestopiva.