Je nad strešnim oknom stal, Edino, kar še vedel je in znal. In le jaz sem ga rotila, Da če bo on, bom tudi jaz skočila. To, da resne težave ima, In da si kaj storiti zna, Nihče mi ni verjel, Nihče časa ni imel. Zdaj spet tako mrzlo, tako prazno., Izdahne, da razlogov je razno, Le kako naj mu pomagam, V besedni igri ga premagam? Preplet solz njegovih, Ki 20 metrov padajo, Za katere niti on ne ve, Komu pripadajo. Prosim, ne zamoči, Rotim te zdaj ''ne skoči''! Če pa ne bo pomagalo, Moje telo, pred njegovim bo palo.
#Poezija
na vrhu nebotičnika
Skupnost Pozitivk
Komentarji
1Mašy ž
Prosim povej prijatelju, da ni sam. Tudi ti nisi sama. Tukaj smo zate in zanj.
Za vse, ki ste na robu in že iščete takšne izhode naj vam povem, da ste preveč dragoceni za nas in da radi imamo vas. Ne skočite, temveč rešite tiste, ki bi želeli, saj najboljše od vseh bi jih razumeli.
Na kolenih sem
in te prosim,
ne skočiti,
pomagaj me rešiti.
Ker s tem ne bi mogla živeti,
pod nobenim pogojem preživeti,
strah razjeda mi kosti,
nič več realno se mi ne zdi.
Toliko te imam rada,
da s teboj bi skočila,
a še raje bi te rešila.
Na kolenih te prosim
ne skočiti,
pomagaj me rešiti.
V mislih in srcu sta z menoj!
Mirjana
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Beše devojče Makedonče
