Nedrje device

Ohlaja se nebo. V temnem vodnjaku zaledeneva voda. Mračen večer pada v sterilno temo. S starikavim pogledom se potaplja lok nad nedrjem device. V njem leži skrivnostno pismo. Davni pregib sporočila se izteka iz kozmičnega polja, presunjeno v preseganje dneva. V posvečenost neločljivosti, iznajditeljsko milost samorazodetja. Razsvetljava v skodelici prsti. Izročanje v nihajoče horizonte. Vzpenjajoče se gibanje, samorazpiranje substance lika. Narava kot rast. Življeni čas. Obmejno prisostvovanje duše s sosledji, ki zaznamujejo odnašanje. Spodmakne se temelj dnevu in postavi se tema nad brezno. Ostrina odreže jezik, izpostavljen igram časa. Sonce olajša jutranje nastajanje teme v svoji senci. Kot dih prihodnjega časa, ki ni ne molk ne beseda, ne lesk ne odsev privida. Le slepilo, ki pomaga utripati čas, ki žubori kot potoček v reko in reka v morje velikega oceana.