Naš vek

Besed se sladkih izrečenih že sem naveličal, ki obljubljajo mi med, gradove nad oblaki, za pomoč brezmejno sem prevečkrat slišal, ko te besede votle, resno prenehal sem jemati... Obljub od vse povsod postala že je moda, ko vsak prijateljstvo ponuja tja do groba, A ko uzreš jim v lice, prava jim je prispodoba, Splahnel nasmeh, besed sladkih njih podoba... Nič več prisrčnega nasmeha, stiska rok, Pogled odsoten, ga je vzel morda urok, Življenje teče, si v težavah utira pot, Ko vsak le nase misli, besedi jemlje moč... Na cestah neranljivi krajšajo življenja nit, Se siromaku krajša pot, njegova bit, Napuh kot kuga širi se, ni videti meja, Morija vojn, smodnika, nespravljivega sveta. Pogled bi srčen marsikoga spravil, spreobrnil, Dostojanstva, miselnosti mu spet nazaj bi vrnil, Ko z roko v roki, brez besed v slabem ni omagal, Nekoč ko od daleč ni le s prstom neprizadeto kazal. Le kriv denar, človečnost počasi v nas umira, Pehanje za bogastvom pred seboj že vse podira, Narava pa počasi,vendar temeljito se maščuje, Nje moč strahotne, jo čutimo, se proti nam bojuje... jože.k