Nedeljski izlet v naravo

Odznotraj ji je žarel obraz in duša je šumela kakor kita cvetnih kobulov v nevidni gozdni globeli. Igre svetlobe so prodrle s poželenjem skozi zvoke in barve. Gibala in dihala je kakor drevo, listi, sadeži in veje. Imela je vklenjeno srce prav na točki, kjer jo je ptica pričakovala s svojim petjem. To njeno samotno bivališče, v katerem občuti vso zdravilno moč rastlin, ki rastejo iz sončnega neba, jo je prevzelo kakor poseben občutek za rast in povabilo v njen dom. Poseben domačijski vonj po dimu ognjišča in senu košnje, ki je že skoraj sveto opravilo, ji pomaga spremeniti občutke v besedo. Duh, ki prebiva v svetlobi je poln čudežev, polnih ljubezni. Vse stvari dajejo svoj notranji smisel. Naučijo čutiti z vidom. Narava nauči opazovati. Postati previden s svojo stopinjo in roko. Nauči te biti njen del. Jo vdano spoštovati. Tam zaslišiš glas duha in njegovo magično snubljenje v hrastovem želodu, ki napenja svoje zelenkaste sadeže, da dojameš bistvo sveta. Narava združi v sebi vse čudovite darove in zmožnost kako postati neprekosljiv človek dobrote! Vsakomur njemu lastne, enkratne misli so priložnosti za doživetja, ki ostanejo ponotranjena sreča trenutka.