Vrata neskončnosti se odpirajo in vem, da grem naprej. Trenutek se v mislih nasmiha, občudovaje vrlo ponižnost in skromnost. Odpadli cvetovi plapolajo v zraku in tonejo na zemljo, ki rojeva nov cvet. Oči so zazrte v mirno gladino in dvigajočo skalo, občudujejo svoj svet. Modri nohti gladijo lasuljo neznane podobe. Marjeta Prah
#Poezija
Naprej
Skupnost Pozitivk
Komentarji
0Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Morda v tem poletju
