Vedno se vračam k tebi, ko me srce, duša boli, le takrat, ko se, te iščem v sebi, če me boli tokrat, ne vem. V objemu tvojem najdem mir, spokoj duši, sanjam sanje preteklih dni, noči, bližina, bučanje tvoje me hladi. Ljuba moja, bistra, hladna, otok sem, ne tok v tebi, ni to moje prekletstvo, je usoda, zaradi tebe sem to, kar sem, zase v sebi. Morda še enkrat bom začel kot naplavina, kot peščeni prod, se iz tvojega objema dvigoval, ponovno se vračal bom, vate, vase, k tebi. _________________
#Poezija
Kot naplavina...
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Kanika, lepo pozdravljen!
Berem tvoje pesmi, ki skoraj vse nosijo v sebi podoben (enak, isti) vzorec, namreč neko subtilno, skrivno, neizpeto hrepenenje po nečem izgubljenem, le še v sanjah začasno nazaj pridobljenem, a tudi to se z jutranjim svitom razblini in izgine, ti pa znova ostaneš omamljen, nepotešen, hrepeneč, boleče osamljen, nesrečen...
Moja intuicija mi pravi, da se ti je pred časom moralo zgoditi nekaj zelo hudega, neka boleča, nenadomestljiva izguba te je morala doleteti, da zdaj pišeš tako čudovito lepe pesmi. Vsakdo, ki je prehodil takšno trnovo pot izgube, in iz nje izhajajočega mučnega zorenja, se lahko identificira s tabo in te razume.
No, jaz te že lahko!
Pozdravček
Ljuba
Ljuba hvala Ti za komentar. Vesel sem, da poglobljeno bereš moje pesmice, jih ocenjuješ in daješ ocene, ki izražajo solidarnost in razumevanje tematike. Si poznavalka življenja, tudi tistega iz senčne strani, kjer sonce ne sveti z vsemi žarki in kjer luna sije z obrazom, ki je videl marsikaj in tudi doživel.
lp, fp-Kanika
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Ko sem s teboj...
