Nahrbtnik

Moj nahrbtnik je oče, ki ga nosim navkreber celo življenje. Nahrbtnik mi je spremenil mišljenje o prostoru, času, stvareh in ljudeh. Ko ga znotraj osvobodim teže, v njem raste kamenje pod velb neba. V prah naseljena molčanja mirijo nevihte brez spomina. Noč v kamenem kožuhu se plazi okrog in viharnik se opoteka med resjem senc, ki gnezdijo temo in z zavezanimi očmi tipljejo sadeže semen, davno pokopanih. Olistano deblo, ki je bilo nekoč začetek upora. Skali v nahrbtniku prisluhnem in skozi njene razpoke štrlijo kosti, ki zevajo na tvojo stran belih senc, z ledenimi vejami. Stojijo ob vznožju stopnic, kjer nahrbtnik upogiba telo pod votlo težo kamnitih arkad, trga šive in stresa belino med rapsodijo glasov, ki ostrijo barve oči. O, človeški obraz, z velikimi vzmetmi v posušenem koritu, od koder se izteka čas! Pusti jih, da ležijo v podzemnem prostoru in zdravijo bol poteptane slovenske besede. V njenih črkah so male lučke v suitah dihanja. So sile, ki razmnožujejo domovinski kruh. Imajo všitke srca in povzdigujoči ritem dihanja od prej, ko nisi mogel še sebe slutiti.