Vrtela se je na pirueti morskega vala,
razpljuskana po zvezdah v trebuhu
in brstela v nakodranem smehu valov.
Plapolala je z zefirjem nežnega diha
med runo zlatega ovna. Duša sonca
v škrlatu in zlatu je jokala smeh
skozi dež, ki diha vonjave sena.
Veliki voz jo pelje skozi pletež sanj
premičnega svetlobnega opaža
v ugodje plovbe, v evforični sen,
vznemirjenje z zdravilnim spancem
in zdramitvijo juter, ki nosijo v sebi
tišine miru in ščegečejo žarek,
ki topli z Orfejevim glasom.
Čustvujoče razburjenje morja
in hipnotično čarno muziciranje noči
s kresnicami trenutka neba zarisuje
fascinacije vesoljske zavesti
izkiparjenemu kapniku, skulpturi
vozeči se skozi neskončnost zaznav.
Gleženj vesolju oteka, mavec duha
postaja pretresen. Joj, kako napeto
je petje ptice z drevesnim sadežem v grlu
v nadčutnosti esence bivanja tu.
Sem izbrana sedanjost, belina obrobe,
rojstvo hipa, ki dobro mu je.
