Do kolen..grla v blatu, plazeči se megli, v mraku notranjih bitk, trpljenja, kriči..kliče duša moja; kot krik..let izgubljenih ptic v iskanju poti drugih, v odločanju cilja….smeri, doni klic v nebo…v meni; zapušča me…..telo moje, izmučena od obljub..vsega se vrača k meni……vame v dneve mojega vsakdana; čeprav toneva…skupaj sva, je moja in jaz sem samo njen, z njo zagledal luč sveta sem, in, ko bom zaspal, bo spet odšla.
#Poezija
Ko bom....
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Pozdravljen!
Kanika, što reći, na ovu veoma tužnu pjesmu.
" Nedaj se Ines"
Postoje vrata, na koja nikada nismo pokucali,
Iza njih se krije, tišina i ljepota sreće,
Neke od nas to nikada nije htjelo
a znam, da neke nikada i neće.
Kanika sve ljepo od mene,
Dunja
Dunjo deklica hi, lep komentar, preroški bi se reklo, čestitam, "nedam se, i ako nisam Ines".
V vrt se odpirajo vrata lesena..svilena,
v njen vrt..gredico njeno..temno,
s poljubom sem jih nežno odpiral,
vdiral z občutkom..počival, nanj se nisem oziral,
se je nekaj obiral...sabotiral,
kaznoval sem ga, njo...vrt sem zapustil.
Toliko o vratih Dunjo, z vrati so vedno težave, hi, hi. Brez zamere, če sem uporabil tvoj verz malo drugače.
Objavi še Ti kaj, lepo te je brati.
Vse lepo...vesel december tudi tebi, by
lp, Franci-Kanika
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Postoj človek !
