Martinovanje po slovensko

Zanihala je minuta v budno stanje in razprostrla mehko prozorno zaveso čez tolikšne sproščenosti, ki so jih nekateri razumeli po svoje. Bilo je veliko plamenov v gorečih sanjah. Nihče ne verjel, da bo ljudstvo dobilo vime. Nihče ni verjel, da so med nami ljudje, ki potrebujejo toliko zlatih oblačil in da bo toliko slečenih. Ob množici lepih besed so ljudje verjeli, da bo poštenja v izobilju. Nikoli niso verjeli, da se bodo stvari izrodile v neobčutljivosti in da bomo merili drug drugemu svobodo z drugačnimi dozami. Nisem verjela, da ko dosežeš vrh, da začneš padati v preračunljivost in v razmerja, ki jim blato meri karate draguljev. Snovi spreminjajo oblike. Vselej brbotajo skoraj iste melodije. Prepleskani notni zapis s slojem firneža. Mnogi so se usedli k mizi s pečeno martinovo gosjo, z vzbočenim trebuhom in usločenim hrbtom, ki ustvarjata prostor nekoliko bolj navzdol, kjer parazitizirajo duše z mastnimi obrazi. O Bog, kakšno odkritje v enkratni zeleni deželi bistrih rek in lepih besed, ki jih tako muči zgodovinski spomin, a sedanjost in prihodnost ostajata zastrta. Vino zori in se čisti. Vino je učitelj. Je dotik zbistritve. Martinova nedelja jo dopušča ob toplo pečenem kostanju. V spominu te nihče ne pričakuje, v prihodnosti zanamci in tajkunizacija.