Spet mak rdeč, dehteč, Na poljih vabi k sebi, Ta nežen cvet omamen, V pesmi bom poklonil tebi... Že vetrič rahel mu nagaja, V barvi , nežen se razdaja, Iskriv, privlačen, je čarobno lep, Zato poklanjam v pesmi ti ta cvet.... Rdeč je kakor ustnice so tvoje, Skrivnosten o ljubezni poje, Ko v vetru nežno se smehlja, Med pšeničnim klasjem poigra... Zdaj lep metulj ga obletel, In mak v cvet ga k sebi vzel... Se nežno mu predal, ga objel, Metulj se dvignil, očaran odletel... jože.k
#Poezija
Mak
Skupnost Pozitivk
Komentarji
3Odkar se škropi proti zatiranju plevela, je skoraj povsem zginil s pšeničnih polja, se pa najde ta dehteč cvet še na pašnikih...
Pozdravljen joze.k, le eno besedo imam - Prelepo...
Ko sem dal na "desko" na plan, sem imel v mislih čase, ko je bilo maka, ko smo tekali med pšeničnim klasjem...ko so nas kmetje podili iz njiv...več ali manj nostalgija za nečim, barva pa ostane živa, ko vabljiv cvet maka na poljih...saj sem prav presenečen na odziv, želel sem nekaj lahkotnega, izpovednega, tudi drugod, kjer sem se pojavil s to pesmici je odziv nad pričakovanji...
Hvala za mnenje
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Nikoli nisi nepovabljen
