Ko sonce razžari mlečno mehkobo,
se mi zdijo rože božansko čarobne
s svojo jutranjo pastelno bledico.
Vsak cvet je sam zase svetilka,
ki vabi čebele in metulje v svoje
sladke kamrice na zajtrk.
Vse diši po pomladi in ljubezni.
Ljubezen ima svoj vonj po rožah.
Rože se smejijo kot zaljubljene ženske.
Le vrtnica temno rdeče žari
v boleči osamljenosti svoje lepote.
Tako skrivnostna je in prežeta s samoto.
Breztežno in lahkotno odpre svoj cvet,
kot se odpre ženska ljubezni.
Tudi rože imajo svojo kraljico,
ki se odpira, da bi sprejela sončno kri.
Nanjo se je usedel skrivnostni lepotec
z bisernimi krili, ki iz rosnih kapljic
pije vonj ljubezni iz njene tihe čaše.
www.tatjana-malec.si
