Lepota laži

Ko sanjamo, Je lepota brez meja, Prebujajoč iz sna pa nas kruta realnost stre... Ko začutimo, Da smo proti zavisti, podlosti brez moči, Saj le nemo opazujemo sprevrženost, dvoličnost, Ko se v nas pritihotapi samozadovoljna, kot zmagovalka, Ko svojo rešitev najdemo na njeni strani, Se ji začnemo dobrikati, Z njo prijateljevati, Ob svoji puhoglavosti moč uma omejimo, S svojim jaz stremo resnico, Ji vzamemo njen jaz, Pa spet zasanjamo z lažno resnico v glavi, S pravo v srcu, Ki je otopelo na svetlobo dneva, Na moč resnice, Vendar nam jemlje spanec, Ko nas na to opozarja skozi sončni žarek dneva, toplota, In počasi v nas umira človek, Sočlovek, resnica... Vendar resnici pomaga vest... ker je resnica pokrita z barvami, polepšana, Takšnimi, ki nam ugajajo, Ko pa začnejo deževati besede, pa barve zginejo, Izgine pa tudi laž, ostane boleča resnica...