Vitke sence opletajočih se vej
so kakor dnevnik praprotnih lističev,
ki jih zbujajo kaplje ledenega piša.
Če bi okamnele, bi ostale
pod drevesi zelene doline,
iščoče skale slepila luči.
Nocojšnje kaplje so obležale
na mahu in ugašajo zvezde.
V lesketu se gledajo v ogledalo,
kako jim nebo snema obraz trenutka.
Koliko noči sem žrtvovala
za to zelenečo praprot pod drevesi,
ki se ne more otresti zaledenelih ros,
brezšumnega premikanja listov,
dežja, ki moči vrtove
in listja, ki odpada z visokih dreves.
Vsi gremo zvečer spat
in seštevamo nepreklicne
utrinke nebesnih teles,
ki premikajo ustnice
kot čudežna govorica
in se spreminjajo
v temno zelene sence,
ki napolnijo kotanje sanj.
V krog se razporejamo,
brskamo po škrapljah
in iščemo v padlih zvezdah
svežo malto samega sebe.
Tudi jaz sem med njimi.
Nočne rose se vedno naseljujejo v kri.
V njihovih očeh ledeni človeški pogled.
