Zalotim se, ko hodim spim, sanjam, premikam se, tavam v smeri sonca, premlevam najino bit, obstoj čustva. V temi sem, lebdeč, kot netopir, tavam. Dnevi bili so lepši takrat, bol smiselni, trave mamljive, zrelo dišeče… zelene, so rože poželeno , vabljive… dehtele. Trenutki lepi, ni moč jih….. več ujeti. Vse je bilo, kot v neki davni zgodbi, brez naju v njej, le…. samo hotenja. V svetu brez gorja…. demonov zla, so igre življenja……. najini podobi. Vsak večer, ko me tema…. zaslepi, razmišljam, Lunica, in se mi zdi, da je ljubezen, le bolezen, nič drugega, kakor prihod noči, minljiva, trenutna mena.
#Poezija
Lebdim kot netopir...
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Pozdravljeni Kanika,
tvoje pesmi so impresivne, čustveno navdušujoče, sledijo
iztegu pišoče roke, ki seže v notranjost in se dotakne srca.
Kanika, zares lepo.
LP Tatjana
Tatjana hvala Ti za komentar. Ravno v tem je poanta, pisati tisto, kar ti narekuje srce, vodeno z močjo iz srca... notranjosti.
Berem tvoje pesmice, ki so mimogrede, čudovite, prelepe, vendar jih moraš, dobesedno skonzumirati, da se jih naužiješ, prebaviš. Da se ti usedejo in šele kasneje prikažejo v pravih, mavričnih odtenkih, v takšnih za razumeti in v njih uživati.
Si prava mojstrica pisanja, čestitke!!!
lp, fp-Kanika
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Ljuba, toliko sem hotel.........
