Le zase

Zopet sam kot nekoč, zatekam se k bleščeči svetlobi, ki vedno se je topila zate. V majhni sobici, na tleh, ležala si, spokojno spala, z nasmehom na obrazu sanjala o lepoti novega trenutka. Topile so se sanje žarečega morja, ki je usihal z vsako novo kapljico. Zazrt v svetlobo, ki še pred kratkim žarela je za oba, ti si jo prižigala, ji dajala življenje in jo ljubila. Zopet jo prižigam sam, še vedno gori, a njenega žara več ni, izginil je s teboj, kot da čuti tresočo, mrtvo roko, ki daje novo ji slovo, kot da ve, da umira le zase.