Kozja para...

Lep pozdrav Majda, seveda presenečenje je zelo lepo in me radosti, da si vzpostavila stik z mano. V Kozjo Paro bom brez drugega prišla. Sem ti pisala pismo na tvoj mail. Lepo bi bilo, da bi bilo organizirano še kakšno druženje pri vas, da bi se spoznala tudi s pesnikom Jožetom. Pri vas doma sem bila, ko je bil še tvoj no nono živ. Marija in moja mama pa sta bili prijateljici. Pisatelj Kravos in moj ded pa sta bila soseda in prijatelja. Kravos opisuje v svoji knjigi naprednega Breščaka, mojega deda. Veliko zanimivih zgodb mi je ostalo v spominu po izročilu mojih prednikov, marsikaj zanimivega vam bom povedala, ko se srečamo. Marsikaj od tega sem opisala tudi v genealogiji o mojih prednikih, ki te bo gotovo zanimalo. K vam se bom kmalu vrnila in vas obiskala. Kozje Paro in potoček Vrnivec opevam v tej pesmi: OREH V orehu, orjaškem drevesu, ki je stalo ob potoku Vrnivcu pod vasjo Kozja Para ob Vipavi, sem slišala proseči glas naj še malo ostanem, da ga je voda ranila v koreninah, da je ganjen in da jo čuti prepredeno po žilah kot jok in da nikjer ni nikogar, ki bi ga znal tako poslušati kot jaz. Stala sem ob njem in se nisem znala ravnati po njegovem času. Na travniku z valujočo travo so ležali orehi. V njih so bile izbe in kamrice, v katerih so spali njegovi otročički, glasba, vode in nebo. V jedrcih so bili skriti plazovi, kamenje, kristali, zvezdne noči, zvoki vode in pisane skrivnosti cvetov. Čutila sem, kako mu močno drhti duša, da se mu bodo odprle duri in kako mi bo stegnil svojo vejo v slovo. Tako sem bila uglašena z njegovim hrepenenjem, da sem naposled našla tisti skrivni kotiček, ki sem ga gojila zanj v svojem srcu, in tiste zlate niti, ki so me vezale na njegove plodove - na oreščke, ki sem jih vsako leto pobirala v travi in jemala iz potoka, ko sem zajezila z zaporo njegov tok. Skoraj bi bila pozabila, kako so me božale njegove korenine po bosih nožicah, ko sem brodila po vodi in kako me je hladil v senci, kako sem ga stresala in klatila s palico, ko je bil še drevesce. Skoraj bi bila pozabila, kako se je staral in kako sem jaz rasla v deklico in se že skoraj zaljubila v tega samotnega posebneža, ki je dremal in čakal name. Čutila sem, kako je znotraj topel in zunaj hladen in kako čutim v sebi nekaj živega, kar je podobno njemu. Vedela sem, da k tej čudoviti naravi, spadata tudi orehovo drevo in vrt mojega otroštva, da je drevo v sebi bolno in da se potiho poslavlja od mene. Stala sem še nekaj časa ob njem in videla, kako je odložil svoje porumenele liste v vodni tok in strmel vame odprtih oči s svojim suhim telesom. Tvoje pismo in ta pesem o orehu, mojem prijatelju posebnežu iz otroštva sta me skoraj do solz ganila. Prisrčen pozdrav, ostaneva na zvezi Tatjana

Tatjana prelepo, tudi ti pišeš iz srca.Je že tako, da imam prijatelje in prijateljice povsod po Sloveniji, od krajev ob Muri, do našega morja, morda ravno zaradi pozitivk, ki jih ljudje imajo radi,včasih bi se moral razpoloviti, da bi vse obiskal, pa ne gre.Tam je nastala tudi pesem, tista zgoraj.....tu pri meni pa sem jo napisal...tisto o VILAH sojenicah,kruta je usoda do nekaterih, le sončnega žarka in lepih prijetnih dni jim lahko zaželim...in ko namesto solz zagledam nasmeh sem srečen, verjemi mi...Zato želim da moj žarek v mojih verzih razveseljuje ljudi, s tem sem osrečen sam... Lepo bodi in lep pozdrav od Jožeta

Pozdravljen Jože, povej mi, če si bil kdaj v Kozje Pari in pri potoku Vrnivcu pa na Mišjem brdcu? Ali veš, da je bil iz zaselka Kozja Para, ki šteje le sedem hiš, doma tržaški pisatelj Kravos in da starega milina že desetletja ni več, ti pa pišeš o njem. Da je obstajal ta mlin vedo samo stari ljudje, mladi morda po ustnem izročilu. Mlin so zaprli starši 6-letne deklice, ki jo je raznesla granata leta takoj po vojni, ki jo je našla v travi ob potoku. LP Tatjana

Morda boš presenečena draga Tatjana, ravno tam sem bil ob suhi strugi nekdaj pritoka iz jezu na mlin.Prijetna domačija, prijetni ljudje, pa kar lepo število koz, konjev, pavov, kokoši, saj pa ne morem vsega našteti.Nato sem se podal peš do potoka, gosto zaraščenega, v njegovo senco.Čudovit razgled na okoliško hribovje, proti Nanosu.Hotel sem vse videti, moje oči pa potem to prenesejo v napisano.Veš bilo je srečanje internetnih znancev, ki pa smo vsi postali znani, s svojim pravimi obrazi, imeni ob stiski rok ,objemih, prijetnem kramljanju.Ob zvokih harmonike je bilo lepo prijetno, tja do druge ure zjutraj...Samo en teden je od takrat.Saj bi lahko še pisal o kraju, zaselku, toliko vsega so mi pripovedovali.In moje druženje z vsemi je prineslo dvoje razmišljanj v verzih.Veš saj živim blizu Ljubljane, v objemu gozdov, skorajda v središču Slovenije, ne živim več v Prekmurju.Preveč boleče je pa tudi osebno...Čeprav živim sam, tega ne čutim, saj sem veliko med ljudmi in si beležim, pišem...tako kot vidim, občutim... Lep pozdrav od Jožeta

Tatjana, posebno presenečenje za tebe... prepis kopija...internetni naslov te čaka v uredništvu pozitivk Tako lepo je prebrat, da se nekdo s tako nostalgijo spominja naših krajev. Tudi jaz bi rada napisala tej Tatjani nekaj besed. Pa bi se mogla najbrž registrirat. Lepo te prosim, da jo v mojim imenu pozdraviš. Lahko ji napišeš tudi, da smo zdaj mi lastniki tiste Breščakove hiše o kateri piše. Lahko ji tudi daš moj mail. Reci ji naj kar pride na obisk, ko bo hodila kaj tu okrog. Če želi mi pa lahko tudi sama kaj napiše lep pozdravček m....

Še popravek........ne po moji krivdi... ..aja pa še nekaj. Ne vem sicer, če lahko popraviš svojo lepo pesmico ampak samo eno besedico bi bilo dobro popravit zaradi ljudi, ki poznajo naše kraje. Tam kjer si napisal sveti Florijan bi bi moral napisat Sveti križ. To je moja napaka oprosti. Ni naša cerkev posvečena sv, Florjanu ampak svetemu križu. se enkrat oprosti za mojo napako ....M.... Torej vsem, ki ste jo prebirali, se opravičujem... jože.k

Jože, Sveti Križ je bil včasih, sedaj je pa Vipavski križ. Naj ti ta popravek vnese urednik Tomaž Zorec , prosi ga, da napiše, kjer je sveti Florjan Vipavski Križ. Lepo se je vse izšlo. Lep pozdrav Tatjana