Korenine življenja hrani...

Stopam v prst črno, humus, tla gozdna, spolzka….vlažna so od dežja, trava v njem je od viharjev čvrsta, rosna; njegovo moč, moč gozda čutim, ga vonjam, trohni listje v plasteh v globino, korenine življenja hrani; moč mi daje, občutek varnosti v njem zaznam, pozabim skrbi vsakdanje, v njem sem kot otrok v objemu matere; drevesa stoletna in več, iz njih črpam moč, spoštujem…občudujem njihovo držo pokončno, viharjem uporno; na vsa pljuča zadiham v njem, bistrih misli ga zapuščam, nikoli ga ne pozabim, rad ga imam, sem del njega, vanj se vračam; človek, zamisli si Pohorca brez gozda, je kot riba brez vode, kot ptica brez neba, kot roža brez sonca…ljubezni, svetlobe.