Kitara...

Nežni zvoki strun, stare kitare, so padali v vodo tekočo, šumečo, se odbijali od njene gladine, se vračali, polzeli v njo, nazaj vame, v mojo kitaro. Z občutkom sem jo vzel na koleno, z levo roko sem jo držal za ozek topel vrat, z desno sem božal jo, ji brenkal na žice, napete preko njene vabeče špranjice, luknjice pohotne. Z prsti sem tipal.. razpiral, prebiral, eno za drugo, da so se vlažno, na dotik čutno vabljivo odzvale, strune rahlo zategnjene, so bile milo vpijajoče, voljne. Stiskal sem k sebi kitaro…lepoto, telo zaobljeno, z desno roko sem jo, da je stokala, iz nje izvabljal glasove sem, da je zaječala in jaz z njo, ko zaužil sem slo, strun zvoke.