Kamenje

Sebe sem našla v kamnolomu, ko sem videla vse tiste gmote nepremičnega kamenja, ki se rušijo in dobivajo oblike. V njih sem videla ves svoj razpon. Od majhnih škrl do ogromnih kamnov, ki še niso imeli oblike. Pojavila sem se v rušenju med neobdelanimi kamni, ki jih še ni imel kamnosek v rokah. Vsa sem bila prašna od prsti, v kamnitem oblačilu. Bila sem nepremična kot kamen, a ko se je začelo kamenje v kamnolomu rušiti, sem spoznala tisočero oblik in vsak kamen lahko imenujem s pravim imenom, če ga uporabim za določen namen. Z vsakim kamnom posebej lahko sezidam veliko zgradbo, lahko ga vgradim v prag svojega doma, kamor bom vstopila, ko bo kdo zalučal kamen vame. Kamne lahko vgradim v stopnice, po katerih se bom vzpenjala navzgor. Lahko položim tudi škrlo ob škrli in si tlakujem ravno pot, ki me bo vodila k sami sebi. Pomembno je, da ne postavljam kamnov na pot svoji hoji in da jih odstranim, če padejo nanjo. Brez upora so se mi kamenčki prilagajali rokam, ko sem jih v otroških igricah metala v zrak. Tako so se odrivali kot sanje in padali nazaj na tla.