V krvi sem iskala barvo glasu,
da bi ti podarila zlate rože
v barvnih ritmih, ki drvijo
v zveriženost sladkih prepeletanj.
Približam se ti skozi ogenj,
ki poraja utrip –
cikel brez vrnitve.
Vetrovno napljuskani lističi
na stebelcu viteško pripetega
cveta v gumbnici domišljije
porajajo sanje, žareče črede
večernih oblakov s plodovi
sle po ljubljenju, kakor zvezde,
zibaje se v vetru nad srebrnino
ulice v srajci mesečnika,
s čebeljo strdjo v čaši.
Bosonoga roža zazibanih bokov
čaka na ples noči, na enem
peclju breztelesna radostna
tiči v srčiki pesmi goreče tišine,
ki ostane le ščebet na daljavo,
nemir umiritve med nama.
