Ko si krajšaš krilo,
si ga pusti vsaj toliko v dolžino,
da ti bo zakrilo srce,
ko ti bo loputala vest.
Če boš gola, bo vidna
vsa tvoja umazanija.
Le z zvezdogledom mrtev
lahko pogleda pod kožo,
kako se ti iskri pohlep.
Tvoje osušene in uvele ustnice,
ne bodo nikoli več zlikane.
Žulji tistega, ki si ga izigrala,
naj ti lajšajo migreno,
ko se boš sesuvala v novo.
Lahek šum dežja te bo jemal
tako, kot je jemal njega,
ki si ga opeharila za denar
in njegov mir. Tla boš morala
popleskati z apnom, ker iz tal
bo vedno odmeval
njegov glas fej!
(iz cikla pesmi Poezija absurda II. novo)
