Globoko znotraj tkiva

Če me ugasneš in spremeniš moje telo v svečni skipek, da ostanem v lehnjaku svojih kosti brez organov, te vprašam: kaj boš naredil iz mojega duha, kaj boš naredil iz moje etike in idej, z erogenostmi površine moje kože. Kam boš umestil moja spoznanja, na tisoče spominov in projekcij v bodočnost, vse negative mojih senc, ki so plesale pod svetlobo sonca. Kam boš zložil vse dotike, gibe, obuditve in zavedanja. Mi boš zasadil v popek amarilis, v oči vodni liliji, cvetoči begoniji. Glej, da se mi ne dotakneš mišičnega živca, ki poganja srce. Vidim, da ti niso dovolj moje molitve. Vsega se lahko polastiš, kar tvoj nevešči včeraj premore. Vse si lahko vzameš nazaj, kari si mi posodil, le da me ne bo preveč bolelo, ko boš prodiral pod kožo in snemal iz mene organe, ki so te čutili. Kako razkošno in razburljivo gospodariš z menoj, kot da sem kakšen fosil, arheološka najdba tvoje inteligence. Pogosto sem te med oblaki videla poševno, ko si prasketal v kaminu neba in dajal vedeti, da si med živimi bitji. Ne vidiš pa drobnih lastnosti, ki sem jih razvila s prizadevanjem. Ne vidiš moje ustvarjalnosti, ki se izliva v darove. Ti mi daješ vodo, jaz tebi vino. Ti gasiš sonce, jaz ga sprejemam in skrbim, da zelenijo polja in da cvetijo travniki in vrtovi. V tvojem daru biva izvir vode, v mojem daru biva beseda. Tvoj vzgib je bil izhodišče. Moje življenje, da si. In vse kar se dogaja, je znotraj mene, ki čaka, da ugasne moč svetlobi.