Zaprašena drevesa

Ko se izmeriš v kavni žlički in ko vidiš, kakšna gneča je okrog tvojih ust in kako radi bi použili tisto v kapljicah neizrečenega, ki išče pot do srca. Ne vem komu se zahvaliti za barvne odseve v tekočinah, v katerih utripa tišina luči, zbrana v leskih s pozebami, spremenjenimi v kristale, v tisto z odkloni, ki rjavi v dušah. Brez ustnic, brez okusa in brez hipa je jezik za vogalom teme, za obzidjem vprašanj, ki jih šklepetajo čeljusti, čeprav je ostalo samo nekaj z nasmeškom, ki se hoče vate izliti. Ampak praznota ni v tekočinskem stanju, je nekaj kot prostor za duh znotraj človeka. Nobeno dajanje in jemanje ni več mogoče, ker dobrota se je že iztrošila z vsakim posebej in čakala, da se je po kapljah izmuznila noter kot nevidna zbranost, ki hoče zaobseči. Osupnilo me je, saj ni več mogoče zaužiti neizrečenega. Samaritan se te hoče dotakniti, vse je zunaj njega samega. Vse se je potopilo z monštrancami vred. Samo ocean pljuska ob obrežje svojo tišino. Ponavljamo se, kot bi bili zaprašena drevesa ob cesti življenja.