Doživetje

Na šanku v bifeju so bila jabolka, ki niso bila namenjena izvozu. Majhen ostanek prijaznosti iz preživelih časov. Čudno. Ljubeznivost, za katero ni treba odšteti plačila. Paraplegiki dirjajo na vozičkih sem ter tja po terapijah in se dobrovoljno smejijo. Dajejo vtis, da so med njimi sami srečneži, ki živijo drug z drugim v prijaznem prijateljstvu. Vsi za enega, eden za vse. Med njimi je bil tudi človek, do katerega sem začutila posebno naklonjenost. Ni bil paraplegik pa tudi popolnoma zdrav ni bil. Bil je eden izmed mnogih vodnih ljudi iz bazena. Bil je nekaj posebnega. Upiral se je bogovom, da ni hotel sprejeti let, ki so mu bila odmerjena. Opazila sem, da je pogrešal del mene v sebi, zato sem mu poklonila pesniško zbirko. Listal je in bral. Nato me je pogledal in rekel: »Nimam tu ničesar, kar bi vam poklonil.« Vzel je v roke vazo na mizi, v kateri je bila vrtnica in jo položil pred mene. Naslednji dan me je čakal na hodniku in mi rekel: Čakal sem vas. Odhajam, Pa sem se spomnil, da imate radi modro frankinjo. Prinesel sem vam jo z bizeljskega gradu. Zahvalila sem se mu. Ponudila jo bom svojim ob božičnem kosilu. Zares me je razveselil s svojo pozornostjo.