Veš, kadar želim si nekoga objeti, objamem pač tvoje telo. S prsti pogladim po svilnati koži in nate naslonim glavo. In kadar želim si z nekom govoriti, zazrem se pač v tvoje oko. In tiho in nežno šepečem besede, da sliši jih tvoje uho. Veš, ni ga čez nežen dotik tvoje roke, ki spretno prek mene drsi. In kadar me nežno objameš čez boke, se v meni spet strast prebudi. A veter odnesel tvoj glas je v daljavo, ti vroče srce ohladil. Brez tvojih objemov oko je sanjavo, si samo me v svetu pustil. Zdaj kadar želim si nekoga objeti, objamem pač staro drevo. Ga s prsti pogladim po hrapavem deblu, naslonim nanj trudno glavo. In kadar želim si z nekom govoriti, pogledam pač tja gor v nebo. In luni šepečem vse tiste besede, ki niso za tvoje uho...
#Poezija
Veš...
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Luna
Komentarji
3 komentarji
hmm kot da je nadaljevanje ene moje pesemi:) Ej tudi če nisem taprava, pa te vseeno objamem, da občutiš toplino in bitje srca tik ob sebi... Pa imava Luno in imava ena drugo in tudi to je lepo, ane?:):):)
p.s Pridi na jutranjo kavico, da te nasmejem:)))
Nuška
---
Z Ljubeznijo v očeh in vetrom v laseh:)
Vem! ... Vem! ... Prekleto dobro Vem!
Platana, to je pesmica z žensko dušo. Tisto, ki jo razumemo samo me. In samo me znamo izreči magične besede, ki se toplo spustijo na to hrepenenja bolno srce ... On je pozabil. Napolnil tvoje hrepenenje z občutkom, da nekje, nekdo vendarle je. Bemti :) Ne morem, da ne bi :) Moram zarobantiti, vsaj malo mi je dovoljeno :) - si dovolim, mislim :)
Včasih je vse krivično! Včasih je vse prevara!
Japs, jaz sem v eni svoji nori žalostni fazi ...
Križane gate Nuška, nekje si neko kavico ponujala, pa smeh ... Povabi še mene zraven. Pridem z robčki. Smrc, smrc ...
Platana, dahnila si delček nas. Košček našega jaza, ki je skrivnost. Skrivnost za tiste, ki ne razumejo :) Jaz sem skapirala v nulo ... Če te je zdaj premaknilo iz mesta, je to samo zato, ker sem te tako močno objela, da boli že skoraj :)
Pozdravček od deloholika. Za kavo, se celo delu odrečem :) :) :)
S.