Tako rad bi te...

Na kraju marmornatega 'šanka', temnega in hladnega, sedela si, dolgonoga…vabeča, nasmeh svoj delila si, a ne meni, drugim okoli sebe, kot sonce v jutru meglenem žarke svoje. Tako rad bi te, ko sem te gledal, vase vlekel vonj tvoje bližine, prosil za ples, te povabil, da bi s teboj se v ritmu glasbe, v soju luči odra, plesišča, zavrtel bi te, te čutil ob sebi, doživljal gibanje tvojega telesa; zapodila sva se po tleh kot vihar…tornado, kot tsunami…morje naraslo, vse se je vrtelo z nama, vse je plesalo; nenasitna sva bila, še in še bi se vrtela, zbliževala, odmikala, nama ni bilo, da bi odnehala, se spočila; potna sva bila povsod, po vsem telesu sva bila lepljiva, omamno vroča, bila sva drug v drugem, izhajala sva iz svojih teles, jih za trenutek zamenjala, se vračala v svoja; z ustnicami lepljivimi sva se iskala, se našla, za kratek poljub sva bila spojena, vsrkavala sva sokove čustev…življenja. Plesala sva samo najin ples v jutru strasti, glasbi navkljub sva šepetala, si govorila na uho, na usta medena, sva dajala sporočilca, si dopovedovala, kako močno se ljubiva, želela..obljubila sva si, da bo trajala, se ne končala, ljubezen najina, ne bo ugasnila, vse do kraja plesa, njegovega konca.